Pįskabošskapurinn ķ įr - Lękning žjįningarinnar!

silo_69_with_caduceous2-651x809.pngLękning žjįningarinnar - Silo

Lękning žjįningarinnar er žaš fyrsta sem opinberlega kom frį Silo.

Punta de Vacas, Mendoza, Argentinu, 4. maķ 1969

Ef žś hefur komiš til žess aš hlżša į mann sem žś telur aš śtdeila muni visku, žį ertu į rangri leiš žvķ sanna visku finnur žś ekki ķ bókum eša ręšum – sanna visku finnur žś ķ djśpum vitundar žinni, lķkt og žś finnur hina sönnu įst djśpt ķ hjarta žķnu.

Ef žś hefur komiš fyrir orš rógbera og hręsnara meš žaš fyrir augum aš komast aš einhverju sem hęgt vęri aš nota gegn manni žessum sķšar meir, žį ertu į rangri leiš, žvķ hann er ekki hér ķ žeim tilgangi aš ęskja einhvers af žér eša hafa not af žér, einfaldlega vegna žess aš hann žarfnast žķn ekki.

Žś veršur aš vita hver žaš er sem talar til žķn. Žś hlżšir į mann sem žekkir ekki lögmįl alheimsins eša lögmįl sögunnar, mann sem er lķtt fróšur um žau öfl sem hinar żmsu žjóšir lśta.

Žessi mašur höfšar til vitundar žinnar į žann hįtt sem žeir gera, sem hugleiša ķ nįvist snęvi žakinna tinda, mörg žśsund fetum ofar borgum žar sem sjśkleg įgirnd ręšur rķkjum. Žarna nišri ķ borgunum, žar sem hver dagur er barįtta, žar sem daušinn leggur aš velli von sérhvers dags, žar sem hatur fylgir ķ kjölfar įstarinnar, žar sem hefndin fylgir ķ kjölfar fyrirgefningarinnar, ķ žessum borgum žar sem rķkir og fįtękir bśa hliš viš hliš, ķ žessum samžjöppušu samfélögum – hafa sorgin og žjįningin tekiš sér bólfestu.

Žś žjįist, žegar sįrsaukinn nķstir lķkama žinn. Žś žjįist žegar hungriš tekur öll völd ķ lķkama žķnum. En žś žjįist ekki ašeins vegna tilfallandi lķkamlegs sįrsauka eša vegna žess aš žig hungrar. Žś žjįist lķka, vegna sjśkdóma sem herja į lķkama žinn.

Žś veršur aš greina į milli tvenns konar žjįningar: Žjįningar sem tilkomin er vegna veikinda, en žį žjįningu er hęgt aš lina meš hjįlp vķsindanna; rétt eins og vinna mį bug į žjįningu vegna hungurs meš vexti og višgangi réttlętis.Til er annars konar žjįning sem stendur ekki ķ beinu sambandi viš lķkamleg veikindi, en getur žó įtt rętur aš rekja til žeirra. Ef žś ert fatlašur, blindur eša heyrnarlaus, žį žjįist žś. En jafnvel žótt sś žjįning eigi lķkamlegar orsakir, žį er žjįningin hér fyrst og fremst huglęg.

En svo er lķka til žjįning sem lęknavķsindin eša framžróun réttlętis rįša ekki viš. Žessi tegund žjįningar er fyrst og fremst huglęg, hśn hörfar žegar innri trś er sterk og žś ert žrunginn lķfsgleši, eša žegar įstin vermir hjarta žitt.Žś veršur aš gera žér ljóst, aš žessi tegund žjįningar į įvallt rętur aš rekja til ofbeldis sem fyrirfinnst ķ vitund žinni. Žś žjįist vegna žess aš žś óttast aš missa žaš sem žś hefur, vegna žess sem žś hefur žegar misst, eša vegna žess sem žig langar aš öšlast. Žś žjįist vegna žess sem žér finnst žig skorta, eša vegna žess sem žś óttast.

Žessir eru hinir mestu óvinir mannsins; óttinn viš veikindi, óttinn viš fįtękt, óttinn viš dauša, óttinn viš einmanaleika. Žessi form žjįningarinnar tilheyra öll huganum og žau birta žitt innra ofbeldi, ofbeldiš sem ķ huga žķnum rķkir. Taktu sérstaklega eftir, hvernig žetta ofbeldi į alltaf rętur ķ löngunum žķnum og žrįm. Žvķ ofbeldisfyllri sem einhver er žeim mun grófari og meiri eru langanir hans.

Nś langar mig aš segja žér sögu sem geršist endur fyrir löngu:

Eitt sinn var feršalangur sem leggja žurfti ķ langferš. Hann tók hest sinn, spennti hann fyrir vagn og hóf sķna löngu ferš til fjarlęgs įkvöršunarstašar, en žangaš žurfti hann aš nį innan įkvešinna tķmamarka. Hann kallaši hestinn sinn „Naušsyn“ og vagninn „Įgirnd“. Annaš vagnhjóliš nefndi hann „Lystisemdir“ og hitt „Žjįningu“. Leiš hans lį stundum til vinstri og stundum til hęgri, en alltaf mišaši honum įleišis til įkvöršunarstašar. Žvķ meir sem hann jók feršina žeim mun hrašar snerust hjól „Lystisemdanna“ og „Žjįningarinnar“, og tengd sama öxlinum bįru žau uppi vagninn „Įgirnd“.

Žar sem feršin var mjög löng, kom aš žvķ aš leišindi tóku aš sękja į feršalanginn. Žį įkvaš hann aš skreyta vagninn fagurlega, til aš vera umvafinn fegurš. En eftir žvķ sem hann skreytti vagninn „Įgirnd“ meira, žeim mun žyngri varš hann fyrir „Naušsynina“ aš draga. Ķ beygjum og brekkum įtti vesalings skepnan ķ mestu erfišleikum meš aš draga vagn „Įgirndarinnar“, og žar sem vegurinn var gljśpur og sendinn sukku hjól „Lystisemdanna“ og „Žjįningarinnar“ djśpt

Dag nokkurn kom aš žvķ aš örvęnting greip feršamanninn vegna žess hve leiš hans var löng og hversu fjarri hann var takmarki sķnu. Um nóttina įkvaš hann aš hugleiša žetta og ķ mišri ķhuguninni heyrši hann hnegg sķns gamla vinar „Naušsynjar“ og ar sem honum var merking žess ljós, tók hann um morguninn aš létta į vagninum meš žvķ aš rķfa nišur skreytingarnar. Aš žvķ bśnu hélt hann af staš og nś dró „Naušsyn“ vagninn į léttu brokki og žeim mišaši mun betur įfram. En feršalangurinn okkar hafši tapaš tķma sem ekki var unnt aš endurheimta. Nęsta kvöld gaf hann sér aftur tķma til ķhugunar og ķ žaš skiptiš fékk hann nżja višvörun frį vini sķnum „Naušsyn“ um aš nś stęši hann frammi fyrir enn erfišari įkvöršun, žvķ nś žyrfti hann aš sleppa öllu. Ķ dögun losaši feršamašurinn sig viš „Įgirndina“ og vissulega žżddi žaš aš meš žvķ tapaši hann hjóli „Lystisemdanna“, en losnaši lķka um leiš undan hjóli „Žjįningarinnar“. Hann steig svo į bak „Naušsyninni“ og reiš į stökki yfir gręna akrana, žar til hann nįši įkvöršunarstaš ķ tęka tķš.

Af žessu mį sjį hvaš įgirndin getur veriš mikill fjötur um fót. En fjötrar įgirndarinnar geta vissulega veriš missterkir. Į stundum er eins og um žunga hlekki sé aš ręša, en lķka eru grannir žręšir sem aušvelt er aš slķta. Upphefšu langanir žķnar! Geršu žęr tęrari! Vertu žeim ofar! En žaš žżšir aš žś veršur aš varpa hjóli „Lystisemdanna “ fyrir róša og um leiš muntu losna undan oki „Žjįningarinnar“.

Ofbeldiš ķ manninum, sem į rętur ķ löngunum, er ekki bara eins og sjśkleiki ķ vitund hans, heldur kemur hvarvetna fram ķ mannheimi og allur žorri fólks veršur fyrir baršinu į žvķ. Žegar ég tala um ofbeldi er ég ekki bara aš tala um ofbeldi eins og ķ hernaš og strķšsrekstri, žar sem einn vegur annan og menn tortķma hver öšrum. Žaš er ein tegund ofbeldis, svokallaš lķkamlegt ofbeldi.

Žaš er einnig til efnahagsegt ofbeldi. Efnahagslegt ofbeldi kemur fram ķ žvķ aš žś hagnast į öšrum. Einnig žegar žś stelur frį öšrum, žegar žś ert ekki lengur annars bróšir, heldur rįnfugl sem ręšst jafnvel į sinn minnsta bróšur.

Kynžįttaofbeldi er ein tegund ofbeldis. Heldur žś aš žaš sé ekki ofbeldi žegar žś ofsękir mann sem er af öšrum kynžętti en žķnum eigin ? Heldur žś aš žaš sé ekki ofbeldi žegar žś ręgir ašra mannveru vegna žess aš hśn er af öšrum kynžętti en žķnum?

Ofbeldi vegna mismunandi trśarbragša er lķka vel žekkt. Heldur žś aš žaš sé ekki ofbeldi žegar žś neitar manni um vinnu, lokar į hann dyrum eša rekur hann śr starfi, vegna žess aš hann er ekki af žķnu trśarsamfélagi ? Heldur žś aš žaš sé ekki ofbeldi, žegar žś į ęrumeišandi hįtt vegur aš žeim sem ekki ašhyllist trśarskošanir žķnar? Žegar žś vegur aš einhverjum innan fjölskyldu hans, mešal įstvina vegna žess aš hann ašhyllist ekki žķna trś.

Ofbeldiš birtist okkur ķ żmsum fleiri myndum, svo sem žeim sem byggja į sišfręši hręsnarans. Žig langar aš žröngva lķfsvenjum žķnum upp į ašra; žig langar aš žröngva köllun žinni upp į ašra. Hver hefur sagt aš žś sért sį sem beri aš taka til fyrirmyndar ? Hver hefur lętt žvķ inn hjį žér aš žś eigir aš žröngva žķnum lķfsvenjum upp į ašra ? Hvaša lķkan ętlar žś aš nota ķ žeim tilgangi ? Žannig birtist okkur enn ein mynd ofbeldis.

Eina leišin til aš binda enda į žetta ofbeldi ķ sjįlfum sér og öšrum, ķ žessum heimi sem viš lifum og hręrumst ķ, er aš rękta meš sér innri trś og įstunda ķhugun og innri vinnu. Tilsżndar geta virst żmsar aušveldar leišir til aš vinna bug į ofbeldinu en žaš er blekking. Žessi heimur sem viš lifum ķ er aš žvķ kominn aš bresta og žaš viršist engin leiš til aš binda enda į ofbeldiš.Leitašu ekki óraunhęfra undankomuleiša.

Žessi brjįlęšislega tilhneiging til ofbeldis veršur ekki yfirunnin į sviši stjórnmįlanna. Į žessari plįnetu fyrirfinnst enginn stjórnmįlaflokkur eša stjórnmįlahreyfing sem bundiš getur enda į ofbeldiš. Žaš geta virst żmsar leišir til žess aš losna undan oki ofbeldisins en allt slķkt er blekking. Mér hefur veriš tjįš aš ungt fólk, um allan heim, grķpi til slķkra blekkinga ķ žvķ skyni aš reyna aš losna undan ofbeldinu og žjįningunni. Ein žessara leiša er leiš eiturlyfjanna. Vertu į varšbergi gagnvart slķkum blekkingum, ķ žeim felst engin varanleg lausn.

Bróšir minn, systir mķn, fariš eftir einföldum bošoršum, einföldum og skżrum eins og steinarnir og snjórinn umhverfis okkur, eins og sólin sem blessar okkur meš geislum sķnum. Beriš friš meš ykkur hvert sem žiš fariš og hvar sem žiš komiš. Bróšir min, systir mķn, langt aftur ķ sögunni sjįiš žiš mannveru og žjįningin skķn śr įsjónu hennar. Lķtiš į žetta žjįša andlit ... og veriš minnugu žess aš naušsynlegt er aš halda įfram, aš naušsynlegt er aš lęra aš hlęgja og žaš er lķka naušsynlegt aš lęra aš elska.

Til ykkar, bróšir minn og systir, varpa ég žessari von um gleši, žessari von um įst, svo žiš getiš upphafiš hjörtu ykkar og anda og lķka til žess aš žiš gleymiš ekki aš upphefja lķkama ykkar.

Silo, Punta de Vacas, 4. Maķ, 1969


Vel žess virši aš horfa į

imagination-tree

 Reynsla taugalķffęrafręšings (neuroanatomist)

af heilablęšingu.

  Sjį  “Jill Bolte Taylor“s Stroke of Insight“  

undir

Tenglar  - Įhugavert

hérna hęgra megin

į sķšunni.


Hamingja og žjįning

imagination-treeTveir mikilvęgustu eiginleikar mannsins eru  minniš og ķmyndunarafliš.  Įn žeirra gętum viš ekki leyst af hendi dagleg störf.  Ef annar žessara eiginleika skeršist eša breytist į einn eša annan mįta verša dagleg störf erfišari. Minniš og ķmyndunarafliš eru naušsynleg fyrir lķfiš.  En žegar žessir annars įgętu eiginleikar loka mann af ķ žjįningu, ķ staš žess aš vķsa fram į veginn er naušsynlegt aš gera eitthvaš til breyta įstandinu.

Minniš getur stöšugt kallaš fram neikvęšar minningar sem koma ķ veg fyrir aš žaš veiti žį hjįlp sem viš žörfnumst.  Eins getur veriš meš ķmyndunarafliš ef žaš lętur mann stöšugt finna til ótta, hręšslu, kvķša og efa gagnvart framtķšinni.

Žaš sem viš skynjum į hverjum tķma er enn einn mikilvęgur eiginleiki sem er lķfinu naušsynlegur.  Meš skilningarvitunum getum viš séš, heyrt, fundiš til og yfirleitt skynjaš žaš sem gerist  ķ umhverfinu.  Sumt af žvķ sem viš skynjum lķkar okkur vel og annaš illa.  Hungur, žung högg, mikinn hita og kulda skynjum viš fyrir tilstilli skynfęranna sem sįrsauka.  Viš getum lķka fundiš til andlegs sįrsauka sem er ólķkur žessum lķkamlega sįrsauka.  Žaš er slķk žjįning sem viš skynjum žegar okkur lķkar ekki žaš sem viš sjįum umhverfis okkur og finnst hlutirnir ekki vera eins og žeir ęttu aš vera.

Minniš, ķmyndunarafliš og skynjunin eru lķfinu naušsynlegar leišir sem geta breyst ķ ,,óvini" ef  žęr valda žjįningu.

Minniš veldur žjįningu žegar viš minnumst mistaka, vonbrigša eša glatašra tękifęra, hluta eša įstvina.

Ķmyndunarafliš  veldur žjįningu ef ķmyndir um framtķšina eru neikvęšar og valda žess vegna żmiss konar kvķša eša ótta.  Ótta viš aš missa žaš sem mašur į, ótta viš einmanaleika, einangrun, elli og dauša.  Viš žjįumst af völdum ķmyndunarinnar žegar viš höldum aš framtķšin beri žaš ķ skauti sér aš óskir okkar, sjįlfum okkur og öšrum til handa, rętist ekki.

Skynjunin veldur žjįningu žegar viš veršum žess vör aš įstand okkar er ekki sem skyldi eša žegar viš fįum ekki višurkenningu frį okkar nįnustu og samfélaginu.  Einnig žegar gert er į hluta okkar ķ starfi eša žegar eitthvaš stendur ķ vegi fyrir žvķ sem viš erum aš gera eša viljum gera.

Žegar žessir žrķr mikilvęgu eiginleikar, minniš, skynjunin og ķmyndunarafliš,  starfa illa verša žeir farvegir žjįningar.  Žetta žrennt er tengt žannig aš fari eitthvaš śrskeišis į einu sviši hefur žaš įhrif į hin tvö og žaš viršast vera margs konar tengsl žar į milli. 

bmachine

 Eitt af markmišum okkar ķ lķfinu ętti aš vera aš verša ķ vaxandi męli sįtt viš okkur sjįlf. Žetta er mögulegt aš žvķ marki sem viš lęrum aš skilja hvaš žaš er sem varnar okkur aukinnar hamingju en hamingja er žaš įstand žegar engin er žjįningin.  Er žaš manninum mögulegt aš komast frį žjįningum sķnum?  Aušvitaš er žaš mögulegt jafnvel žó hver dagur feli ķ sér hiš gagnstęša. ž.e.a.s. aš hjį mörgum viršist žjįningin aukast meš hverju įri sem lķšur. 

Hvaš ber aš gera til aš öšlast aukna hamingju?  Til žess aš svo megi verša žarf aš skilja hvernig žjįningin veršur til  og ķ framhaldi af žvķ hvernig beri aš haga sér žannig aš uppspretta žjįningarinnar žorni og eyšist.


Endurteknar hugsanir af trś eša sannfęringu leiša til og draga fram hįmarksstyrk ķ athöfnum okkar

Thoughts-2

Žvķ oftar sem viš endurtökum eitthvaš žeim mun skżrar greipist žaš ķ minniš   og žeim mun meir styrkist vaninn og farvegur fyrir framtķšarbreytni veršur til. Ef einhver hugsar aš stašaldri af sannfęringu um žaš aš hann sé sjśkur eru sterkar lķkur į aš sį hinn sami verši veikur. Lķkurnar eru miklu minni ef žaš ašeins hvarflar aš honum endrum og eins, įn sannfęringar.

Žaš sama į viš um įform okkar ķ lķfinu. Žau veršur aš žaulhugsa af sannfęringu og taka til ķhugunar ķ sķfellu. Ef fariš er eftir žessu verša athafnir okkar meš žeim hętti sem viš hugsum okkur og kalla fram jįkvęš višbrögš frį umhverfinu og žvi fólki sem viš umgöngumst.


Hugsanir af trś leiša til og draga fram sterkari breytni

Meš ,,trś" er hér įtt viš sterka sannfęringu, sterka tilfiningu eša fullvissu um žaš sem ég held aš sé rétt. Žaš er tvennt ólķkt aš hugsa og efast eša hugsa eitthvaš meš sterkum tilfinningakrafti. Til aš skilja žetta er nóg aš sklija og žekkja hvers sś sterka tilfinning sem viš köllum įst er megnug.

Hugsanir leiša til athafna og kalla fram athafnir

Thoughts-3Hvaš er įtt viš meš žvķ aš segja aš hugsanir leiši til athafna? Žaš sem ķ žvķ felst er aš breytni mķn ķ lķfinu ręšst af žvķ:
a) hvernig mér lķšur nśna,
b) hvers ég minnist śr fortķšinni og
c) hvaš ég ķmynda mér um framtķšina.
 
Žaš er augljóst aš sérhver athöfn sem ég lęri og nę tökum į byggist bęši į fyrri reynslu og žvķ aš ég hafi skżra ķmynd og įętlun um žaš sem ég verš aš gera til žess aš nį markmiši mķnu.
Ef hugsanir mķnar eru į reiki er lķklegast aš athafnir mķnar verši einnig į reiki. Og hvaš er įtt viš meš žvķ aš segja aš hugsanir kalli fram athafnir?
 
Žaš er ljóst aš ef hugsanir mķnar eru į reiki veršur breytni mķn einnig reikul og žaš hefur truflandi og ruglandi įhrif į fólk sem ég hef samskipti viš. Afleišingin veršur sś aš mķn eigin breytni kallar fram samskonar breytni hjį öšrum. Ef ég finn til gremju og gremjan kemur fram ķ breytni minni žį er vķsast aš ég skapi gremju ķ kringum mig og dragi aš mér gremjufulla breytni frį öšrum. Ef viš trśum į ,,ógęfu" okkar žį birtist žessi trś ķ breytni okkar viš ašra og breytni annarra gagnvart okkur - sem sagt viš köllum ,,ógęfu" yfir okkur.

Innskrįning

Ath. Vinsamlegast kveikiš į Javascript til aš hefja innskrįningu.

Hafšu samband